| Miro Udir - Žamar | |||||||||
Imamo srečo. Da smo v življenju našli nekaj, kar nas s svojo lepoto, resnostjo in skrivnostnostjo napolnjuje in nam pomaga rasti. Gore nas združujejo, omogočajo da se med nami pletejo močne vezi prijateljstva, ki je daleč od površnosti normalnega sveta. Spoznavamo se, zaupamo si in kaj je lepšega kot sedeti z rdečimi lici pri polni mizi, ko se utrujenost blagodejno razlija po telesu, smeh, pogovor, načrti in spomini pa grejejo srce. Pred očmi se vrstijo slike iz preteklosti, ki velikokrat prinesejo tudi priokus grenkobe. Gore so pač močan znak in velikokrat pokažejo kako zelo je zabrisana meja med življenjem in onostranostjo. Zahtevajo spoštovanje. Ko se grenkoba porazgubi, gremo naprej. V hladno zimo pogledat kako se prepletajo snežinke, v sveže poletno jutro s težkim nahrbtnikom proti stenam. Opazujemo lepoto in v zavijanju vetra, žuborenju potoka, v tišini in samoti neskončnih planjav vidimo in slišimo obraze in glasove tistih, ki so tam za vedno ostali. In se nasmehnemo. Ker razumemo. Ker so del nas, čeprav sedaj na drugem, drugačnem svetu. |
|||||||||
|
